Lox

Lox je naš najmlajši border iz slovenske vzreje. Priden, poslušen, kompakten … super mladič in obetaven delovni pes!

Ker je moja strast, moj hobi in moja rekreacija agility, sem si po nesrečni Silovi zgodbi želela novega psa za agility. Nisem pa si upala vzeti psa iz linij superhitrih, superelastičnih, supernorih borderjev. Želela sem nekaj bolj klasičnega. Čim bolj uravnoteženega psa, tako fizično kot psihično. Lox je iz psarne Spiridom. Mama in teta tekmujeta na slovenskih agility tekmah in zgledata zelo obetavni (sta še relativno mladi in nimata še odmevnejših rezultatov), oče pa je iz belgije — hiter, nakuliran, dober delovni border.

Spiridom Lucky Loox
Rojen: 30.11.2013
Pasma: border collie
Plečna višina: 51 cm
Agility nivo: A2 large

Sprva, ko je prišel v Krdelo, je zgledal nenavadno nezaskrbljen in neplašen za borderskega mladiča. Dejansko je med odraščanjem nagojil nekoliko fobij in borderskih strahcev. Iz nakuliranega mladiča se je razvil v (vsaj delovno) nesigurnega psa, kar pa menim, da je pač moja krivda. Dejstvo je, da je odraščal v času, ko je bilo moje življenje dokaj napeto in nestabilno in mislim, da se mu to pozna. Ni neustrašen multipraktik kot Sil. Obremenjen je z mano in okoljem in se rad zapre med delom, če mu ne gre in ne dobi dovolj potrditev.

Tako nama iz večih razlogov agility treningi ne grejo. Prvo kot prvo, se pes izredno hitro segreje (ne pregreje, segreje) in segret popolnoma neha razmišljat. Že tako se mi zdi, da mu gibanje in hkrati razmišljanje ne gresta (kliker treningi, kjer ne giba pretirano, ampak samo razmišlja, mu gredo dobro kot vsakemu borderju), ko pa se segreje, se samo še meče z veliko brzino čez skoke, ponavlja napake in ne napreduje. Treningi so tako omejeni na 5-10 minut, ker je premalo, da bi lahko uspešno kaj povdila oz. je potrebno treninge razsejati na več dni ali na več ur s krajšimi intervali dela in dolgimi počivanja, kar pa je pač časovno popolnoma neekonomično in frustrirajoče. Zame in zanj. Na treningu si je tudi že konkretno poškodoval desno sprednjo nogo, ki je trenutno popolnoma ok, ampak vse skupaj je pripeljalo do tega, da trenutno agilityja sploh ne delava.

Trenutno je Lox moj naročni pes :) edini od mojih psov, ki leze v naročje :D in pa Silov canicross partner, da me vlečeta v tandemu. Daljše obdobje po poškodbi pa je bil na sprehodih in izletih privezan name z vlečno oprsnico (dogtrekking style). Z vleko smo tako dobro sanirali njegovo nogo in pridobil je nazaj na mišični masi.

Je izredno priljuden, obožuje ljudi — še posebaj otroke, zato razmišljam kako bi lahko to njegovo kvaliteto uporabila v prihodnosti. Moram pa priznati, da po burnem življenskem obdobju zadnjih parih let, kar z veseljem “počivamo od dela”, se sprehajamo, tečemo, pohajamo in izletnikujemo in se imamo fajn. Te dni smo bolj družinsko kot delovno krdelo :)

 
 
About the Author
Neja Trbižan, spletna in kinološka navdušenka, tekmovalka v agilityju, oblikovalka tekstilij in grafike.

Komentiraj

*