Lar

Lar mi je ukradel srce. Ne zato, ker je bil brez napak (imel jih je kar nekaj), ampak zato, ker je bil tako nesamostojen in posledično tako nenadomestljivo moj.

Larek je moj tretji pes in prvi borderski ovčar. Ko sem začela tekmovati v agilityju sem se TAKOJ zaljubila v najbolj zastopano agilitaško pasmo, border collie. Ne zato, ker je to najbolj optimalna pasma psov za agility (v kategoriji large) in ne zato, ker naj bi bili najpametnejša pasma, ampak zato, ker so posebni. Lahko imaš psa, a ko imaš borderja imaš psa+. Plus hitrost, plus intuziazem za sodelovanje s človekom, plus nevrozo oz. histerijo, plus vse borderske vesoljske značajske posebnosti od pašnje (lovljenja, zasledovanja ali strmenja) hitro premikajočih se predmetov, mačk, ostalih psov in vsega živega, do konstantnega prinašanja žogic, obsedenega pretepanja z igračo, asocialnosti oz. nezanimanja za okolico izven fokusa ipd. itd. idr. Če so psi npr. vesoljci z Jupitra, potem so borderji s Saturna.

Lars Lamar
21.05.2006 – 13.10.2020
Pasma: border collie
Plečna višina: 52 cm
Agility nivo: A3 large
Rally Obedience: RO III

Larek je bil rojen v leglu samo dveh mladičev. Na mojo srečo ga človek, ki ga je sprva rezerviral, ni vzel – tako sem ga dobila pri treh mesecih. Ko sem ga šla iskat, mi je bilo rečeno da so se v teh treh mesecih vzreditelji že tako navezali nanj, da mi ga morda vseeno ne bodo dali (če jim ne bom všeč, sem predvidevala) oz. da ga bodo morda želeli obdržati še kak teden, da se pripravijo na njegov odhod in poslovijo. Rekla sem si, da če tisti večer ne odpeljem mladiča domov, potem ga pač ne bom vzela. Pa so mi ga dali in dobila sem najbolj fantastičnega borderja, boljšega kot sem si kadarkoli zamišljala!

Lar je bil fantastičen za delo, tako bister, tako učljiv, tako poslušen, tako predan in navezan name (če bi bil tu,bi ta trenutek ležal pod mojim stolom, nikoli ni drugje) in tako nesamostojen, prikupno navit, neroden in naiven … in superiorno dober pes za agility. V svojih najboljših letih je bil eden od najhitrejših borderjev v Sloveniji oz. v Evropi, kar sva si dokazala na velikih tekmovanjih v tujini. Prepričana sem, da bi imel odmevne rezultate, če bi le imel drugega, bolj suverenega vodnika …

Naj se razume – Lar ni bil brez napak. V bistvu je bil pravi mali nevrotični jebeni karater. Že v prvih petih minutah po mojem prihodu k vzrediteljem bi lahko vedela, da bodo z njim problemi – z njegovo plašnostjo in nesamozavestjo. Vseh pet minut je namreč neprekinjeno bevskal izpod mize kamor se je od strahu pred neznanimi obiskovalci skril. Ampak meni je bilo vseeno. To je bil moj prvi border in dokler je imel vse noge, uhlje in rep, potem je bilo vse ok. Rečeno mi je bilo že vnaprej, da ni biser lepote, pač ni bil simetrično obarvan črno-bel medvedkast border, a tudi to zame ni imelo nobene teže. Bil je borderski mladič, potomec meni najljubšega borderja Kala, in če se bodo vzreditelji le ločili od njega, potem bo moj!

In je postal moj in takoj so se začeli problemi. Plašen, nevrotičen, nesamozavesten se je vsega bal in v paniki agresivno odreagiral, tako da mi je tekal za kolesarji, jogerji in tujimi psi in jezno bevskal. Katastrofa. Na srečo je bil še premalo samozavesten, da bi koga ugriznil.

Borderji so večinoma mehki, ne trdni psi. Ne moreš uporabljati sile – včasih je že dvignjen glas tako dramatičen, da psa spravi v paniko. Delala sva izključno na pozitivno motivacijo. In delala in delala. Na fokusu, navezavi, usmerjenosti psa v vodnika in ne okolico. Na desenzibilizaciji do tistega kar ga je motilo. Vsak teden sva naredila tri korake naprej in enega nazaj – vsake toliko naju je na sprehodih kaj presenetilo, spregledala sem bližajoč se moteč element in ga nisem uspela dovolj hitro zaposliti in spet se je končalo z Larovim besnim lajajočim ekscesom … in sva spet štartala znova, saj če želimo, da neželeno vedenje izgine, potem pes tega vedenja ne sme ponavljati! … Ja, sprehodi z Larom so bili nočna mora. Do nekje osmega meseca. Torej pet mesecev. Spomnim se, da sem si takrat govorila: nikoli več borderskega mladiča. Bil je tako hiperaktiven in hkrati tako nevrotičen. Delala sem vse kot je v teoriji treba, a delala sem prvič in nisem vedela kakšen bo rezultat. In, kakor sem že omenila, vsake toliko mu je znova in znova uspelo te svoje ekscese ponoviti. Strah me je bilo, da se mi bo doživljensko zaganjal v stvari, ki ga zmotijo. A je minilo. In večino življenja je bil (dokaj) normalen pes. Ne zelo socialen – tuji psi so ga motili in ni maral, da se mu približajo na več kot par metrov, a to je bila njegova pravica. Glavno da ni on šibal okoli in jih nadlegoval. Pri obiskih mu je bilo še dolgo prvih nekaj minut neprijetno – samoiniciativno se je pospravil v svoj boks iz katerega je v strahu renčal, a po nekaj minutah je prišel ven in začel nadlegovati obiskovalce naj ga božajo. In potem je bilo do naslednjega obiska (istih ljudi) mir, nato se je vse spet ponovilo. Šele pri osmih letih je ugotovil, da mu ljudje res ničesar nočejo in začel pristo iskati kontak z njimi, brez strahu.

Tak je bil moj Larek. Ljubek in nevrotičen. Moja senca. Meni neprecenljiv in nenadomestljiv.

Preden je dopolnil prvo leto je že igral v mladinski nadaljevanki “Anica” Dese Muck. Na snemanju je dopolnil eno leto. Snemal je z otroci, ki so ga, seveda, v začetku psihirali. A se jih je navadil in vse je bilo ok. Bil je pa tako poslušen in potrpežjiv, kot da bi bil že star in izkušen televizijski maček. Pa je bil le nesiguren najstnik. Bila sem tako zelo ponosna nanj! Preprosto očarljiv pes, drugače ga težko opišem.

na vrh

Rally obedience

V RO smo tekmovali le eno tekmovalno sezono. Z Larom in Silom sem v najkrajšem možnem času prišla do RO III razreda, kjer smo dokončali sezono. Lar je bil prvak v skupnem seštevku leta 2015, Sil je bil drugi. Dobila sta tudi priznanje odličnosti.

na vrh

Agility

2013
3. mesto v A3 large kvalifikacijah za SP 2013
2. mesto v Pokalu Slovenije 2013 – A3 large
udeležba na European Open (Belgija)

2012
2. mesto v Zimskem pokalu 2011/2012 – A3 large
udeležba v finalu European Open (Švedska)

2011
1. mesto v Zimskem Mr.Pet pokalu 2010/2011 – A3 large
2. mesto skupno ter naziv najboljši BC samec na Border Collie Cup, Motešice, Slovaška
udeležba v finalu Border Collie Classic (Danska) individualno ter 5. mesto v slovenski ekipi
udeležba v finalu European Open (Bad Hall, Avstrija)

2010
1. mesto v letnem Pokalu Slovenije – A3 large
2. čas v finalu ekip Border Collie Classic (Madžarska)

2009
2. čas v finalu Border Collie Classic (Luksemburg)

2008
3. mesto ekipno v DP (ekipa Svizci)
4. mesto v letnem Eukanuba pokalu – A2 large

 
 
About the Author
Neja Trbižan, spletna in kinološka navdušenka, tekmovalka v agilityju, oblikovalka tekstilij in grafike.

Komentiraj

*